PAVEL, Avgust

Nižjo gimnazijo je končal v Monoštru, višjo pa v Szombathelyju. Šolanje je nadaljeval kot študent madžarščine, latinščine in slavistike (primerjalno slovansko jezikoslovje, s čimer je obvladal večino slovanskih jezikov) v Budimpešti. Še preden je leta 1913 svoj študij zaključil z doktoratom, je leta 1909 že izdal svoje najpomembnejše znanstveno delo, v madžarščini napisano študijo o glasoslovju cankovskega narečja. Kot učitelj začetnik se je moral sprva kaliti na manjših šolah na takratnem Ogrskem, v Novem Vrbasu v Bački ter v vasi Torda in mestu Dombóvár. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican v vojsko, ki jo je odslužil kot tolmač in prevajalec. Po vojni je skušal tako in drugače ohranjati stike z rojaki v Prekmurju, pri čemer pa ni imel ravno sreče. Leta 1920 se je preselil v Szombathely, kjer je poučeval na gimnaziji in bil hkrati ravnatelj muzeja, v katerem je med drugim vodil in urejal knjižnico. Zasnoval in urejal je domoznansko revijo Vasi Szemle (Železni obzornik), kasneje preimenovano v Dunantúli Szemle (Prekdonavski obzornik). Ves čas je stremel po tem, da bi postal univerzitetni predavatelj. Za kratek čas mu je uspelo v začetku leta 1941, ko je imel na univerzi v Szegedu nastopno predavanje Kralj Matjaž in Slovenci. Ker je bil hkrati še vedno zaposlen v Szombathelyju, obeh delovnih mest ne bi zmogel. Ostal je v Szombathelyju, kjer je eno leto predaval slavistiko študentom bogoslovje in v zadnjih letih svojega življenja napisal še prekmursko slovnico. Ta je znanstvenokritično izdajo in natis doživela šele leta 2013 v Sloveniji.
Avgust Pavel je znanstvene članke o jezikoslovju in etnologiji pisal in objavljal že med študijem, nato pa skozi vse službeno obdobje v strokovnih revijah. Za muzej je zbiral predmete, za katere je vedel, da jih je treba ohraniti, in jih strokovno vrednotil. Prav tako je že med študijem pisal pesmi v prekmurskem jeziku, ki jih je objavljal takratni prekmurski katoliški tisk. Pesmi, ki jih je pisal v madžarščini, je izdal v dveh zbirkah. Prvo iz leta 1933 je leta 1999 v knjižno slovenščino prevedel duhovnik Lojze Kozar pod naslovom Tako pojem psalme v naročju slepe doline. Drugo zbirko je izdal leta 1936.
Avgust Pavel se je zanimal tudi za slovenske pisatelje izven meja Prekmurja. V tridesetih letih, ko je obiskoval sorodnike v Sloveniji, se je seznanil s Cankarjem. V madžarščino je prevedel roman Hlapec Jernej in njegova pravica ter povest Potepuh Marko in kralj Matjaž. Prevod slednje kaže, da je kot znanstvenik poglobljeno študiral zlasti mit o kralju Matjažu. Iz zapuščine so znani še prevodi štirih ljudskih pesmi z njegovim motivom ter osemnajstih drugih ljudskih pesmi.
Pavlova družina se je pred prvo svetovno vojno iz Skakovec, kjer so bivali sprva, preselila v vas Laafeld (Potrna) na avstrijskem Štajerskem. Hiša, v kateri so živeli, je danes kulturni središče Štajerskih Slovencev. Več ustanov z njegovim imenom deluje v Monoštru in na Gornjem Seniku. V Szombathelyju sta po njem poimenovana slovensko kulturno društvo in sprehajališče v bližini muzeja, pred muzejem pa je postavljen doprsni kip. Doprsni kip Avgusta Pavla je postavljen tudi na rodni Cankovi. Njegovo rojstno hišo s spominsko sobo so obnovili leta 2023.